NINJA JU-JITSU

Zanesljivih podatkov o nastanku borilnih veščin je zelo malo. Iz zgodovine vemo, da se je moralo vsako živo bitje v svojem razvoju boriti za svoj obstanek in se tako podrejati zakonom narave. Tako se je tudi človek, ki je bil obdan s številnimi nevarnostmi in konflikti, tako znotraj kot tudi zunaj skupine, znašel sredi te narave, kjer je vladal predvsem zakon močnejšega. Življenje posameznika je bilo zaznamovano s številnimi spopadi za preživetje v naravi in položaj v skupnosti, kateri je pripadal. Človek je v borbi za preživetje iznašel različna orožja. Uporabljal jih je za lov in za obrambo, kadar pa v rokah ni imel orožja, se je bil prisiljen bojevati z golimi rokami, zato je tudi temu načinu bojevanja posvetil veliko pozornosti (Stanković, 2003).

Ju-jitsu je tradicionalna borilna veščina, ki prihaja z Daljnega vzhoda. Njegov izvor in čas nastanka ni točno znan, Crompton (1989) pa predvideva, da so ju-jitsu s Kitajske na Japonsko okrog 5. stoletja prinesli trgovci.

Seveda bi bilo napačno trditi, da vse borilne veščine prihajajo z Daljnega vzhoda. Številni sledovi v zgodovini kažejo na to, da so že v antiki razvijali različne oblike dvobojev s pestmi (Kulot, 1995/1996) in rokoborbe, ki so našle mesto tudi na olimpijskih igrah v antični Grčiji (Brief, 1974).

V 17. stoletju so k razvoju ju-jitsa veliko prispevali samuraji, ki so svoja vojaška znanja širili med ljudi in ustanavljali šole ju-jitsa. V začetku 20. stoletja, ko je na Japonskem začela prevladovati nova politična usmeritev, se je Japonska odprla svetu in tako se je tudi ju-jitsu razširil v Evropo. Nadaljnji razvoj do takšne oblike, kot jo poznamo danes, je ju-jitsu doživel v Nemčiji. Kolegij mojstrov je ustvaril celovit in namenski samoobrambni sistem, ki je vseboval učinkovite in v praksi uporabne tehnike iz juda, karateja, aikida in tradicionalnega ju-jitsa. Ta sistem so poimenovali moderni ju-jitsu (Wedding in Rast, 1992).

V Sloveniji se je ju-jitsu pojavil že pred prvo svetovno vojno. Vadili so ga v večjih mestih v policijskih oddelkih, vendar je vadba potekala v zelo okrnjeni obliki. Z organizirano vadbo je leta 1941 prvi pričel Oto Baumgarten. Izšolal je nekaj učencev, ki so kasneje tudi ustanovili prvi ju-jitsu klub na Slovenskem (Stankovič, 2003).

Judo in ju-jitsu sta sorodni borilni veščini, zato imata v Sloveniji tudi skupne korenine. Njun razvoj je nekaj časa potekal vzporedno. V začetku je bila vadba ju-jitsa sestavni del vadbe v judo klubih. Z razvojem in prodorom kvalitetnega (modernega) juda, so ju-jitsu v klubih vse bolj opuščali, vendar je ostal prisoten v policijskih in vojaških krogih.